Ustavi se, zadihaj, obleci si…

Dan, ko ne iščem ničesar velikega. Trenutek miru. Nekaj, kar bo umirilo moj ritem in me spomnilo, da je v redu, če se ustavim. Ustavi se. Zame je to vedno ista stvar. Pižama. Svežina. Mehkoba in vonj nežnosti. Nežno objame moje telo, topla na dotik. Brez grobih prehodov, brez zategovanja. Le gladka površina, ki drsi med prsti in te takoj spomni, kako preprosto, a močno je lahko udobje. Ko si jo oblečem, se vedno počutim enako. To je moj trenutek. Vem, da prihaja najlepši del dneva, tisti, ki me regenerira, ki me pomiri kot najlepši sončni zahod. Bombaž se oprime…

Biti lepa
Njemu
Posebnemu
Ne nositi nič, razen

Osebna zgodba o prihodu poletja in drobnih stvareh, ki to poletje naredijo posebno – kot kopalke, po katerih si zapomniš neko plažo. Iz predala sem vzela svoje najljubše kopalke in jih položila na dno kovčka. Zdi se mi, da je to vse, kar potrebujem. Tiste iste kot lani – preproste, olivno zelene, rahlo obledela od sonca in soli, a ljube, ne morem jih nehati nositi. Vsakič, ko zategnem naramnico, vdihnem morje, kokos in sol v laseh. Štejem poletja po vonju kreme za sončenje, po odtisu brisače na koži, po laseh, ki jih veter vztrajno razmršuje, po zagorelih ramenih, rdečem nosu…

Razmislek o hitrosti življenja in o tem, kako pomembno je, da lahko v vsem, kar nosimo – dihamo V njeni omari so srajce, ki jih ne nosi več. Nekoč so pripadale ženski, ki je hitela; v službo, na kosilo, na sestanke, glede na tuj urnik. V njih je bila vidna, a ne tudi prisotna. Majica, ki ji manjka gumb, danes mirno pade na njena ramena. In pulover, opran stokrat, diši po otroštvu. Na ulici reklamni panoji kričijo »novo«, »hitreje«, »lažje«, ljudje hitijo v svojih zlikanih življenjih. V zmečkanih, toplih dneh, ona nosi skodelico s čajem, ki se ohlaja med hojo.…

Preden svet začne kaj pričakovati od mene, preden zapiskajo obvestila in zazvoni telefon, preden se zasliši “kje si, ali lahko, si že prišla”… obstaja en del dneva, ki je samo moj. Tišina. In jaz v pižami. Tisti občutek, ko odprem oči in ugotovim – ni mi treba nikamor. Ne mudi se mi. Ne čaka me nič, kar ne bi moglo še malo počakati. Takrat, v tej prvi tišini, se vse zdi preprosto in mehko. Kot tkanina, ki me ovija. Prvi vonj sveže kuhane kave se razširi po stanovanju, stopala so topla, noge podvite pod seboj. Lase imam spete v razmršeno…

Lagala bi, če bi rekla, da ne vem več, kam je izginila tista majica. Bela. Malce sprana. Mehka, kot da so se vanjo usedli vsi mirni dnevi mojega otroštva. Ni bila moja. Bila je mamina. Nosila jo je, ko je pekla palačinke, ko je zjutraj odprla okno in rekla, da diši po pomladi, ko me je objemala, medtem ko se mi je svet podiral, ker mi je nekdo v šoli rekel, da sem čudna. Ta majica je postala kraj. Ne predmet. Danes, ko se dotaknem katere koli bombažne tkanine — če je dovolj mehka, če je dovolj tiha — se…

Ni vedela, kako naj me spusti. A vedela je, da mora. Mama. Tisto poletje sem prvič šla na morje brez nje. Le moja prijateljica in jaz, preluknjane vozovnice v rokah, velika pričakovanja in srce, ki še ni znalo biti pogumno brez maminega pogleda. Spakirala mi je kovček na tisti materinski način in vanj nežno položila pižamo. Spomnim se, kako mi je rekla: “Spakirala sem ti tisto z metulji.” Skoraj mimogrede, a srce je to slišalo glasneje kot karkoli drugega. Tukaj imaš krila. Pojdi. A vedela boš, kam se lahko vrneš. Morda je kdo drug sploh ne bi opazil. Meni pa…